Zgodovina

V prvih časih pokristjanjevanja je bil Mengeš pomembno misijonsko središče. Slovanski grobovi, ki so jih našli ob cerkvi, in njen patron sv. Mihael, ki so ga imela za zavetnika najstarejša verska svetišča, to potrjujejo. Mengeška prafara je bila ena izmed štirih na Gorenjskem in je verjetno nastala kmalu po letu 811, ko je Karel Veliki razmejil misijonsko delovanje med salzburško škofijo in oglejskim patriarhatom na reki Dravi. Pod Oglejem je cerkvenopravno Mengeš ostal do leta 1751, nato je pripadal zelo kratek čas goriški škofiji, od leta 1787 pa ljubljan­ski.

Skrbniške (patronatne) pravice je imel patriarh, v 14. stoletju so jih pridobili avstrijski vojvode, ker so Habsburžani pomagali patriarhu v boju proti Benečanom. Leta 1448 jih je papež Nikolaj V. podelil cesarju Frideriku III. Ta cesar je leta 1444 ustanovil cistercijanski samostan v Dunajskem Novem mestu in mu daroval šentpetersko faro v Ljubljani.

Na njegovo pobudo se je ustanovila leta 1462 tudi ljubljanska škofija in zdaj je šentpetersko faro dodelil novoustanovljeni škofiji, samostanu v Dunajskem Novem mestu pa je v zameno za sv. Petra podaril mengeško faro. Pod avstrijskimi cistercijani je bil Mengeš dobrih dvesto let, ko so ti leta 1668 zaradi denarnih težav prodali mengeško faro stiškemu samostanu.

Ko pa je tudi Stična zabredla v dolgove, so jo leta 1731 prodali Josipu Schifferju von Schiffersteinu, ki je bil doma na Sorškem polju, sicer pa zelo vpliven v Cerkvi in na cesarskem dvoru. Svoje nasledstvene pravice je rodbina Schifferstein ohranila do druge svetovne vojne (župniki s priimkom Kuralt, zadnji pa Janko Sušnik).

Prvotno ozemlje mengeške prafare je zavzemalo vso vzhodno Gorenjsko – med Karavankami in Savo, do štajerske deželne meje. Še v 16. stoletju je segala do Kamnika, nato po Kamniški Bistrici do vasi Pšata, Šentjakoba, Črnuč, Rašice, Most in Križa; pripadali so ji tudi vikariati Dol, Vače, Čemšenik.

Cerkev in okolica

Kdaj je bila v Mengšu prva cerkev? Gotovo že v 11. stoletju, lahko pa tudi prej – najprej starokrščanska, verjetno lesena, potem v dobi romanike že zidana, kamnita s polkrožno apsido in zvonikom na strehi. Če predstavlja freska na severni steni našo nekdanjo cerkev, je bila troladijska, s pokopališčem okrog stavbe. Od stare romanske cerkve je ohranjena le mala polkrožna niša na desni strani prezbiterija. Današnji oltarni prostor je nastal sredi 15. stoletja, torej v gotski dobi. Takrat so postali lastniki cistercijani. Gradbenika spoznamo samo po mojstrskem znamenju na ščitu konzole polstebra (služnika).

Imenujejo ga kar mengeški mojster, saj se je enako »podpisal« v Škofji Loki in Crngrobu. Delal je tudi v Kranju in Radovljici, vendar je ravno mengeški prezbiterij najstarejši. Ta je križno obokan in ima triosminski zaključek. Sklepniki so nekakšni grbovni ščiti. Prvi – šteto od slavoloka – nosi reliefno podobo pluga, drugi je poševno razdeljen na belo in rumeno polje, tretji ima na rdečem polju širok bel pas. Plug na prvem sklepniku – ščitu kaže morda na delež kmečkega prebivalstva pri zidanju cerkve, drugi grb bi bil papeški, tretji pa avstrijski.

Leta 1932 so bile odkrite freske na levi strani prezbiterija, žal so delno uničene. Segajo v čas okoli leta 1460 in so delo delavnice Janeza Ljubljanskega. V zgornjem uničenem delu je bil Kristus kot sodnik med apostoli.

V ohranjenem delu pred njim klečita Marija in Janez Krstnik kot priprošnjika. Ob njiju je na levi vstajenje pravičnih, na desni pa pogubljenih. Spodaj so nebesa, na drugi strani peklensko žrelo, kamor nosi hudič zavržene. V tretjem polju je spodaj kamnit gotski stenski tabernakelj, ki je bil prvotno višje. Nad njim je bila freska Marijinega kronanja, ki je uničena. Na levi strani je farni patron sv. Mihael s tehtnico in mečem, v sredini Marija z Jezusom v naročju, pod njo krogovičje, na desni trpeči Kristus s kelihom in hostijo.

Leta 1740 smo z novim lastnikom Schiffersteinom dobili današnjo baročno ladjo, ki je bila zgrajena po zgledu ljubljanske stolnice in je imela na vsaki strani po štiri kapele z oltarji. Cerkev je tedaj dobila tudi nov glavni oltar – opečno steno z veliko nišo na sredini, kjer je bil kip sv. Mihaela (sedaj je v Sadnikarjevem muzeju v Kamniku), nastavek s tabernakljem je bil lesen. Steno je verjetno poslikal mengeški slikar Franc Jelovšek, v 19. stoletju pa preslikal Matevž Langus.

Po potresu leta 1895 je arhitekt Vancaš naredil načrt za novo neorenesančno zahodno pročelje z Marijinim kronanjem in glavama prvakov apostolov, svetima Petrom in Pavlom. Baročni oltar so nadomestili s kamnitim neogotskim, ki ga je izklesal Feliks Toman, kipe pa Ivan Zajec ml. Zgoraj je kip nadangela Mihaela, na levi sta sv. Apolonija in sv. Neža, na desni sv. Alojzij in sv. Rok. Iz te dobe (1906) so tudi barvna okna. Levo je sv. Jožef z Jezusom v tesarski delavnici, v sredini Srce Jezusovo, ki se razodene Marjeti Alacoque, desno je sv. Ana z Marijo.

  

Baročna kipa Arona in Mojzesa

Stranska oltarja sta iz 19. stoletja in sta lesena. Levi ima v sredini sliko Srca Marijinega, avtor je Matija Kozelj. Ob strani sta umetniška lesena kipa Arona in Mojzesa. Na desnem stranskem oltarju je slika Srca Jezusovega istega avtorja. Ob njej sta lesena kipa sv. Jožefa in sv. Antona Padovanskega.

Sv. Mihael ob desnem stebru je delo tirolskega mojstra s konca 19. stoletja. Naročili so ga kot nadomestilo za star kip, ki je bil v prestolni niši starega glavnega oltarja. V prezbiteriju stoje na konzolah pod baldahini leseni kipi štirih evangelistov in novejša kipa nadangelov Rafaela in Gabriela. Nekdaj temačen prostor pod pevskim korom je leta 1954 mojster Plečnik oplemenitil s krstilnico po vzoru starokrščanskih krstilnic, na drugi strani pa še s spovednico.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Leta 1960 so stene v prezbiteriju  obložili s hotaveljskim kamnom, stene v ladji pa s podpeškim. Glavne stebre v cerkvi so v spodnjem delu oblekli z lesom. Načrte je izdelal Plečnikov učenec arhitekt Tone Bitenc.

Oltar proti ljudstvu je bil načrtovan tako, da bi čim manj motil pogled na glavni oltar. Izdelan je bil leta 1979 po načrtu arhitekta Antona Benda.

Leta 2004 smo ob zadnjih vstopnih vratih dobili novi spovednici, ki sta izdelani po načrtu arhitektov Roka Benda in Miha Skoka. Oba sta načrtovala tudi župnijski dom sv. Mihaela, ki je bil dograjen leta 2010.

Zvonik stoji ločeno od cerkve in je ostanek protiturškega tabora. Pozidan je bil okoli leta 1500. Vhod ima šilasto zaključen gotski portal z robom, posnetim na ajdovo zrno. Na vzhodni in zahodni fasadi sta vidni stari številčnici opuščenih mehanskih ur.

Sedanje župnišče so na mestu starega zgradili leta 1899. Pri zidavi so naleteli na več staroslovanskih grobov.

Na trgu pred cerkvijo je Marijino znamenje Brezmadežne iz leta 1857, ki je prvotno stalo na Glavnem trgu.

V cerkveni sklop spadata tudi kaplanija in mežnarija; v slednji se je leta 1700 mengeškemu cerkovniku in organistu rodil sin Franc Jelovšek, naš največji baročni freskant in pomemben slikar.

V južni zid ob trgu sta vzidana dragocena nagrobnika: prvi je iz leta 1594 in prikazuje duhovnika B. Wiza, ki kleči pred križem. Na drugem je upodobljen plemič Bernardino Barbo, odet v oklep, na glavi ima baročno lasuljo. Ta nagrobnik je iz leta 1682.

V zidu med stopniščem in nekdanjo kaščo je nekaj nagrobnikov in plošč s stiškim grbom iz časa stiške posesti nad mengeško faro.

 

Besedilo: Marička Benda
Fotografije: Peter Škrlep
Strokovni pregled: Janez Bregar

 

Viri

Gorjup, Anton, in Ivan Vidali, ur. Mengeški zbornik. Mengeš: Pripravljalni odbor za proslavo osemstoletnice Mengša, 1954.
Stražar, Stane. Mengeš in Trzin skozi čas. Mengeš in Trzin: Odbor pri krajevni skupnosti, 1993.
Vidali, Ivan. Mengeš. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 128. Maribor: Obzorja, 1984.