V nedeljo, 4. julija, smo v Mengšu praznovali 60. obletnico mašništva našega duhovnega pomočnika g. Štefana Babiča. Spodaj si lahko ogledate galerijo fotografij biserne maše, takole pa smo ga ob začetku maše pozdravili:
“Pozdravljen, spoštovani biseromašnik!
Veliko duhovnikov je zaznamovalo mengeško župnijo, veliko jih je že stalo pri tem oltarju, nekaj pa je bilo takih, ki so pustili globoke sledi.
Ko ste leta 1965 prišli prvič med nas, smo bili večinoma še otroci ali mladostniki. Pogumno ste se lotili dela v mengeškem božjem vinogradu, na duhovni in praktični ravni. Prepoznali ste talente in jih znali prav usmerjati, znali ste vzpodbuditi in pohvaliti, svetovati, nas dvigati in usmerjati v prav in dobro, vseskozi pa uglašeni na božje, na sveto. Vaše prvo delovanje v Mengšu je obrodilo tudi konkretne sadove: za cel grozd novih maš ter dve novi župniji . To so bila naša leta debelih krav.
Zaradi vašega smisla za umetnost in zgodovino je marsikaj, kar bi šlo v pozabo ali uničenje, ostalo ohranjeno in še oplemeniteno z dragoceno patino. Grobeljska cerkev vas je gotovo stala kako leto življenja, ampak s trmasto nepopustljivostjo ste vztrajali v boju Davida proti Goljatu in zmagali. Saj na dolgi rok pravica vedno zmaga – Gospod že poskrbi za to. Potem smo vas kar za nekaj časa izgubili, šli ste v drug vinograd, na Gorenjsko. A vezi so ostale. Dolga leta smo se pevci na predvečer Štefanovega vozili v Lesce in vam zapeli in voščili za god. Vedno smo bili lepo sprejeti.
Ena vez že mora biti med nami, da ne moremo drug brez drugega, saj ste se po 29 letih vrnili nazaj v Mengeš. Stvari se spreminjajo, življenje se spreminja …..Veliko bi lahko povedali o Mengšu, ki ste ga pustili in o Mengšu, v kakršnega ste se vrnili. Vendar smo še tu – tisti mladi (otroci in mladostniki), ki ste jih blahohotno spremljali in usmerjali v življenje v vašem prvem polčasu (če sem malo aktualen) v Mengšu, smo zdaj odrasli – z družinami, otroki, vnuki – in njim skušamo predajati tiste vrednote, tisto pravo resnico, ki ste nam jo vi privzgojili.
In ko je v adventu drugega mengeškega polčasa v naši cerkvi spet zapelo »Zdaj se poslovimo«… je zadišalo po nostalgiji, zaščemelo v očeh, potem smo pa na vse grlo pritegnili »Marija, Marija lahko noč«.
Svoje novomašno geslo: Moj gospod in moj Bog, ste dobesedno ŽIVELI – pogumno, vztrajno, drzno, trmasto – ampak vedno v pokornosti in ljubezni do tistega, ki ste mu obljubili zvestobo pred 60 leti in jo danes pripeljali do biserov.
Dragi biseromašnik Štefan, v Mengeški župniji ste pustili globoko sled in neizmernosmo vam hvaležni za to. Naj se ta sled še vije kvišku – v zdravju, zadovoljstvu ter z božjim blagoslovom in Marijinim varstvom.
V imenu vse mengeške župnije: BOG VAS ŽIVI in HVALA za vse! “
Fotografije: Anže Hribar